»Moj oče je bil profesor slovenščine na celjski gimnaziji, eden iz prve generacije, ki je diplomirala in doktorirala iz slavistike na ljubljanski univerzi. Bil je zasvojen s knjigami. Naše edino premoženje so bile knjige. Kupoval je vse, kar je izšlo. Imel je majhno profesorsko plačo, družina pa je bila vsako leto večja. Tako sem bil tudi jaz zasvojen s knjigami.«

»Pa ne kot nezaupnico do prevodne mojstrovine mojega nepozabnega akademskega učitelja in mentorja Sovreta, ampak ker me navdaja občutek, da bi lahko ob prevajanju te pesnitve še enkrat podoživljal vznemirljivo odisejado svoje življenjske poti.«

»Če kakor ti imel bi moč besed,da vanje bi kot radgonsko peninopretakal slavno rimsko zgodovino,poslal bi ti kaj več kot slab sonet.«

»Če je to izvedljivo brez selitve, sem bolj zadovoljen jaz in tudi oskrbovanci.«

»Ko sem pisal, je bilo še globlje in še bolj pretresljivo.«

»Noben prevod ni tako dober, da ne bi mogel nastati boljši.«

»Dobil sem knjigo. To iskreno navdušenje, da lahko berejo. Kot da sem jim naredil uslugo s tem, da sem knjigo napisal.«

»In pri dvoboju lahko tudi zmagaš. Se pravi, bi bil prevod lahko celo boljši. Čeprav pravijo, da to potem ni več prevod.«

»Ob 10. obletnici smrti vsestranskega književnika se ga spominjamo z odlomkom iz omenjene pripovedi.«